Puhov muzej v Sakušaku
Slovenske gorice so tisti košček slovenske zemlje, ki skriva v sebi neko magično moč, saj si sicer ne znamo razložiti dejstva, da so prav Slovenske gorice dale toliko znamenitih Slovencev, med katerimi ima častno mesto Janez Puh.
Žal pa varuhi naše kulturne dediščine ugotavljamo, da večina prvotnih domačij znamenitih Slovencev s tega dela Slovenije ni ohranjena in da spomin nanje predstavljajo le posamezne spominske plošče. Ta ugotovitev velja tudi za Janeza Puha.
Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, stoji danes sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko plošco opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije, na kateri se je leta 1862 rodil svetovno znani izumitelj Janez Puh. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici njegovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.
Tudi spomeniška služba se je vključila v raziskovalno delo, saj je skušala najti tako cimpračo, kot je bila Puhova. Z županom g. Kaučičem sva jo odkrila v bližini Puhove domačije (Sakušak 118) in se odločila, da jo prestavimo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Še preden smo jo odkupili in izdelali načrt za njeno prestavitev, je pogorela.
Zopet smo se znašli v začaranem krogu. Po temeljitem preverjanju terena smo leta 1999 v bližini Puhove domačije našli cimpračo, ki sodi v čas Puhovega rojstva. Občina Juršinci jo je odkupila in mi zaupala, da jo v okviru spomeniške službe preuredim v Puhov muzej. Razstavni del projekta je prevzela Kristina Šamprl Purg in ga odlično izpeljala. S pomočjo Ministrstva za kulturo, Občine Juršinci, Zgodovinskega arhiva in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ter članov Društva rojaka Janeza Puha nam je uspelo zgraditi Puhov muzej. Nekaj ur pred njegovim odprtjem (12. avg. 2000) pa ga je požar do tal uničil.
Zopet smo se znašli na začetku. žalost, trma in odločnost so nam dale novih moči. V rekordnem času nam je s Krampljevo gradbeno ekipo in z vsemi, ki so sodelovali pri izgradnji pogorelega muzeja, uspelo postaviti objekt, ki je ohranil zgodovinske, etnološke in sociološke značilnosti časa, v katerem je Puh živel in deloval.
Človeška zloba nikoli ne počiva in, kot kaže, je na Puhovini neustavljiva. Leta 2004 smo ponovno nemočni opazovali ognjene zublje, ki so zajeli slamnato streho Puhovega muzeja in jo uničili. Požigalec ni dosegel svojega cilja, saj tudi tokrat nismo obupali. Še z večjo voljo smo se lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje in obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
Aleš Arih
